Preblisk oblikovalcev pri Italdesignu pred leti je navdahnil prvo desetletje italijanske znamke v novem tisočletju. Tri v trikotnik postavljene okrogle luči smo najprej videli na konceptu, iz katerega sta prišla Brera in Spider in seveda tudi Alfa 159. Da so se pri zadnjih dveh modelih, MiTu in Giulietti naslonili na veliki 8C Competizione in s tem rahlo pomehkužili ostro športno linijo, ta hip ni niti pomembno. Alfa 159 je nesporno lepotica, s pravo rdečo barvo kot naš testni primerek, pa prav erotična in vredna greha. Že res, da so zadaj, vsaj pri karavanski različici ostali nekoliko brez domišljije, a avto je in bo vedno zbujal dovolj pozornosti.

Osnovna težava Alfe 159, zaradi katere nikoli ni bila uspešnica, je bila težka dediščina GM in njihove mehanike. Zakaj bi naredili lahko roko podvozja, če lahko naredimo kompaktno s petimi kilogrami jekla več in tako je bila prva generacija A159 prav zavaljen avto, še posebej v navezavi s precej zamorjenimi bencinskimi motorji. Shujševalna kura pri prenovi in spoznanje, da je edino, kar je v paleti uporabnega, pravzaprav dizelske narave, je pod motorni pokrov namesto neprožnih JTS-ov vgradilo 1,75-litrski turbo štirivaljnik, ki je v našem primeru imel 147 kW (200 KM, lahko je navit na še precej več).

Nenaporen in komajda opazen motor ima izjemno veselje do vrtenja, že iz najnižjih vrtljajev pa vse do koder vam stopalka za plin (ali denarnica) poželi (in dovoli). S hitrim šeststopenjskim menjalnikom sta odlična kombinacija za zares dinamično vožnjo sicer kar zajetnega (in s 1,6 tone tudi težkega) italijanskega karavana. Mehaniki pravzaprav ne gre očitati ničesar. Vodljivost, sicer zavoljo širokih koles rahlo občutljiva na neravnine, lega, podvozje… vse je točno tako, kot od Alfe pričakujemo in tista pika na i, ki je manjkala prejšnjim bencinskim motorjem je prav veselje do življenja. Dobrih osem sekund do stotice sicer ni raketni pospešek, a bolj kot drag racing boste cenili dinamiko in pospeševanje pri višjih hitrostih, kjer si pravzaprav lahko privoščimo izdatno mero lenarjenja z menjalnikom. Edini minus pogona je le poraba. Če mislite, da je tovarniških 8,3 na sto kilometrov realnih, ste se ušteli. V dobrih dvesto kilometrih pol mestne in pol avtocestne vožnje je bila poraba nekaj decilitrov čez 14 litrov. Pri daljših relacijah se seveda lahko ustali okoli desetice, a moč in turbo pač popijeta svoje in mimo tega ne gre.

Druga zadeva je uporabna vrednost. Ideja očetov Alfe 159, da bodo z njo brez težav konkurirali BMW-ju serije 3, je šla do skrajnosti – če bavarska Trojka nima prostora na zadnji klopi, potem ga tudi Alfa 159 nima. Ob dolgem nosu v 4,66 m dolgem avtomobilu, če ga vozi voznik z višino nekaj nad 1,8 m, zadaj preprosto zmanjka prostora. In brez odrekanja za voznikom zares ni mesta za povprečno odraslo osebo. In ob vsem tem se v zadku skriva za karavana precej skromen prtljažnik, ki je s 445 litri sicer za dobrih 50 l večji od Alfe 156 SW, pa vseeno zaradi ozkega nakladalne odprtine in visokega roba spet pogojno uporaben. Tipično italijansko – če na eni strani kraljujeta dizajn in mehanika, na drugi strani pri ergonomiji in uporabni vrednosti avto pogrne skorajda na celi fronti. In ker so Italijani mojstri svojega poklica, je avto mediteranski filozofiji primerno narejen. Imeli smo precej težav s tepihi, ki so se snemali s čepkov in zatikali pod stopalke, odstopala je tapiserija okoli voznikovih nog, prisoten je bil občutek, da je avto s 25 tisoč kilometri že kar »zmatran«. Ko dodamo še malenkosti kot so prenizek rob armaturke nad voznikovimi nogami pri stopalkah, neugledne vijake v ročajih vrat in nasploh tehnično povprečnost v primerjavi s konkurenco (samodejne ročne zavore, brezkontaktni ključ, čudna ergonomija in še bi se kaj našlo), je hitro jasno, da za tiste, ki avto kupujejo z raciom, lepota in čudovit motor ne bosta dovolj. In ja, ne smemo pozabiti – Blue&Me, tisti del, ki pogoltne USB-ključek in predvaja MP3 – (še vedno) ne dela!

Alfisti sicer odpušča(mo)jo, ampak ne za vsako ceno, kar so nenazadnje pokazale tudi prodajne številke in dejstvo je, da mora Fiat potegniti črto pod dediščino poroke z GM-om in začeti znova. Glede na to, da je manjša Giulietta že v štartu potrdila, da le menjava generacij prinaša uspeh, bo tudi Giulia kot naslednica Alfe 159 začela z drugačnimi geni.

In cena? Osnovna je 32.640 evrov za opremo Distinctive, z 18-palčnimi temnimi kolesi v videzu Alfe 8C Competizione, Blue&Me, športnimi stopalkami, strešnimi nosilci v barvi aluminija, paketom Sport 2, posebno rdečo barvo, senzorji za parkiranje in zatemnjenimi zadnjimi stekli pa skupaj 35.761 evrov.

Potegnjeno pod črto – zares lep in vpadljiv avto, zmogljiv in prožen motor, ki bo tudi v prihodnjih Alfah zagotovo igral vidno vlogo, to govori naši testni Alfi v prid, vse ostalo pa je skrito v sivem povprečju ali celo kako stopničko nižje.